Zelena doživetja v Velenju z okolico

0

Večina ljudi za vikend izlet izbere gore ali morje, da se potem lahko “gužvajo” z drugimi, ki imajo, glej ga zlomka, popolnoma iste plane. Pa sem si rekel, kaj pa če grem malce pogledat Velenje. Tam gotovo ne bo “gužve”. Na koncu se je sicer izkazalo, da sem se motil, ampak več o tem kasneje.

Mesto, v katerem sem dejansko delal izpit za avto. Mesto, kjer sem se na enem nastopu moral skoraj tepsti s publiko. Mesto, ki je dobilo jezera “ponesreči”. Mesto, ki ima prečudovit grad, za katerega skoraj nihče ne ve! Nič lepšega za nedeljski izlet.

Štart je bil iz Ljubljane in to z električnim Rifterjem. Kot prvo lahko rečem, da ima avto prtljažnik, ki bi zadostoval mojim osebnim potrebam. Ravno dno, vrata se odprejo dovolj visoko, da lahko tudi jaz s svojimi 183 cm hodim pod njimi in mislim, da bi lahko v njega spravil karkoli.

Tudi visoko sedišče in preglednost sta mi bila všeč, najbolj pa “einšlag” oz. obračalni krog.

Pa sem prvič iz parkinga zapeljal proti Velenju brez brnenja mašine. Kar je kar bizaren občutek. Tudi avtomatika nisem navajen, tako da sem se prvih 30 km počutil malo tuje, potem pa sem se navadil. Tudi na miniaturen “formulalike” volan. Malenkost, ki mi je bila res všeč so bila odložišča za pijačo. Ponavadi ti jih dajo tam, kjer je najmanj praktično, tu pa izgleda, kot da je mogoče nekdo celo 5 minut razmišljal.

“Evo me sad u Velenju.” Prva postojanka “more” seveda biti Mladost. Če to berete in ste ravnokar naglasili slovnično pravilno, niste bili dostikrat v Velenju. Mladost je institucija, za katero bi pravi Velenjčani bili pripravljeni umreti. Vedno odprti in vedno prijazni. Kadarkoli grem mimo Velenja, se iz principa ustavim tu in si naročim to, česar nikjer drugje ni možno dobiti. Burek 2000! Specialiteta vredna Michelinove zvezde in predsedniške nagrade skupaj!

Blizu Mladosti pa je tudi polnilnica. Ker sem vedel, da se mi ob dobri hrani ne mudi in me čaka še peš pot do gradu, sem vmes e-Rifterja parkiral poleg postaje in ga enostavno priklopil. Odkrito sem se, kot ne ravno najbolj tehnično sposoben tip podviga malo bal, ampak sem v manj kot minuti dojel kako in kaj je treba. Po obedu pa je sledila pot na grad.

Grad je za moje pojme eden najlepših pri nas. Tudi peš pot do njega je lepa in predvsem konkretno krajša, kot recimo pot na Ljubljanski grad. Če se ne motim je bil prvič omenjen v 13. stoletju, v njem pa se nahaja tudi muzej. Tega tokrat nisem obiskal, ker sem bil v njem pred kratkim, sem pa zato “narabutal” nekaj grajskih sliv ob obzidju, ker so preveč lahko dostopne. Na dvorišču grada poleg mostu, pa je tudi prijeten vodomet okoli katerega so lepo v krogu postavljene klopi. Za romantiko, če vam je seveda kaj to tega.

Ogled gradu zaključen, sedaj pa nazaj do avta in naprej do jezera. Bolj specifično do jezer. Škalsko, Velenjsko in Družmirsko. Nobeno od teh naravno, nastala so namreč ob posedanju tal zaradi bližnjega premogovnika. Tu pride do spoznanja, da se tudi v teh koncih ljudje ob vročih dnevih radi namakajo. “Gužva” je, ampak parkingi so na voljo. Če si tam dlje kot urco tudi plačljivi, drugače zastonjski. To govorimo o Velenjskem, na Škalskem ne poskušati parkirati!

Za začetek sem se šel malce ohladit v vodo, ker dan je bil res vroč. Kot pač večina letošnjih dni, ampak vseeno. Ljudje tu supajo, jadrajo, se potapljajo, jaz sem se odločil samo za kopanje. Skupaj z labodi, ki jih je tu mimogrede ogromno. Lahko bi tudi kolesaril, ampak se mi odkrito ni ljubilo. Raje sem si na plaži privoščil sladoled.

Plavanje pa je spodbudilo kruljenje želodca, zato sem se vsedel v za razliko od mojega želodca tih e-Rifter in se odpeljal na Škalsko jezero. Tam je ribiški dom in če že plavam v jezeru, bom pa tudi jedel nekaj, kar ni odraščalo na kopnem. Parkirišče pa je pri stadionu, ne pri jezeru! To sem ugotovil, ko so mi jezni ribiči zaklenili rampo. Kot bi rekli starejši, kaj vse živ človek doživi. Ko smo uspeli situacijo z rampo končno rešiti pa je sledilo kosilo, ki pa ga mimogrede, ne morem prehvaliti.

Tu sem se odločil, da izlet končam, kajti bolje ne bo. S polnim trebuhom in skoraj polno baterijo električnega Rifterja, sem se napotil na pot in lahko samo rečem, Velenje, se vidimo

Avtor prispevka je Gašper Bergant – stand-up komik, moderator, voditelj, igralec, znan po svojem močnem savinjskem narečju. Več na: https://gasperbergant.si/.

PUSTITE KOMENTAR

Vpišite vaš komentar
Prosim vpišite vaš ime