Tokrat smo za izkušnje in nasvete povprašali znano popotnico Nino Kogej, avtorico bloga Nina potuje, ki vandra po svetu že dobrih 30 let, zadnje desetletje s partnerjem Simonom, dobro leto pa tudi s sinčkom Renom. Kako se pripravljajo na daljše poti in kako se znajdejo v deželah, ki so daleč od zahodnih komoditet, si preberite spodaj.
Kako izbirate kraje, kamor potujete, odkar imata sinčka Rena?
Izbor destinacij se niti ne razlikuje toliko, res pa je, da se izogibamo malarnim področjem. Kljub temu pa je glavni kriterij, kam se odpravljamo, še vedno finančno stanje. Običajno izbirava cenejše destinacije, kar sicer velikokrat pomeni tudi slabše higienske razmere, ampak se z neko pametno in zdravo mero razuma ter nekompliciranja tudi tam lahko čudovito potuje z dojenčkom.
Kako pripravite in organizirate obroke ter njihovo pripravo na poti z dojenčkom?
Ker smo koristili porodniški dopust in ker je Simon v službi dal odpoved, smo kar naenkrat imeli veliko več časa za potovanja, tako da smo vsa potovanja do sedaj naredili kar z avtom. Tako niti ni bil tak problem s pakiranjem, čeprav stiščati “življenje” za dva meseca v avto, v katerem imamo tudi posteljo, niti ni tak mačji kašelj. A dejstvo je, da šele na poti ugotoviš, koliko balasta imaš doma.
V avto smo vedno spakirali vsestranski soparnik-mešalnik 4 v 1, in četudi smo veliko spali ‘na divje’, smo ga uporabljali v hotelih. Pripravljanje hrane v soparniku smo na poteh prakticirali tako, da smo zjutraj vse pripravili – narezali zelenjavo, ki smo jo predhodno kupili na tržnici, jo soparili, med tem šli na zajtrk in ko smo prišli nazaj, je bilo vse že skuhano. Vse sem potem le še zmiksala, dala v posodice za shranjevanje hrane, oprala posodo in rezilo ter ga pospravila. S pripravljeno hrano sem napolnila tri Aventove via posodice za shranjevanje, kar nam je zadostovalo za tri obroke. Če je Ren kakšnega pojedel hladnega, se nisem pretirano sekirala, sploh, ko enkrat ugotoviš, da dojenčki večino obrokov tako pojejo hladne, ker jedo pač počasi in se že po nekaj žlicah vse skupaj ohladi. Če smo lahko kupili kruh, pa smo si pomagali tudi z njim. Ren ga namreč obožuje. Včasih sem zanj delala kakšno čežano in jo naredila še malo več zato, da sva si jo potem privoščila še midva. Tudi kakšna juhica za vso družino se da fino pripraviti v soparniku.
Je pa priprava hrane na poti veliko bolj preprosta, kot se zdi. Običajno imajo države tretjega sveta zelo dobro izbiro svežega sadja in zelenjave, iz česar se da skuhati kakovostne, sveže in zdrave obroke.
Lahko z nami podelite kak praktični nasvet za prehrano na poti?
Za celo potovanje je težko načrtovati vnaprej in se s tem niti ne obremenjujem. Kjerkoli smo do sedaj bili, so bile na voljo tržnice, trgovine, domačini, ki so ob cesti prodajali svoje “odvečne” pridelke z vrta. Vedno smo našli kakovostno zelenjavo in sadje za pripravo obrokov. Kuhali pa smo jih tudi vsak dan sproti. Če smo bivali v hotelu, smo se poslužili soparnika-mešalnika, če pa smo bili brez elektrike kje v divjini, smo kuhali na plin. Smo pa vedno imeli skuhanega toliko, da je zadostovalo vsaj za 2-3 obroke, da kasneje, čez dan nismo s tem izgubljali časa – sploh ker je bilo pri nas tako, da minuto nazaj Ren ni kazal nobenega zanimanja za hrano, potem pa kot strela z jasnega: “LAAAAČENNN!” 🙂
Jedi vedno pripravljava zjutraj za tekoči dan. Včasih tudi čez dan – odvisno, kaj nas tisti dan čaka. Ker smo potovali z avtom, smo delali za čas kosila dvourne postanke, tudi zato, da smo se medtem časom, ko se je kosilo pripravljalo, igrali, plazili … Še en plus potovanja z avtom je ta, da smo imeli s seboj tudi “hladilnik” in tako se vnaprej pripravljena hrana ni mogla pokvariti ali skisati … Le pravočasno smo jo dali ven, da se je ogrela na normalno temperaturo.
Da tudi na poti skrbimo za uravnoteženo in v obrokih ohranjamo vitamine ter minerale, se poslužujemo ogromno zelenjave in sadja. In se izogibava sladkorju. Prav tako ne posegamo po vnaprej pripravljenih trgovinskih kašicah, saj tudi za naju s Simonom paziva, kaj jeva in pri Renu ostajam še toliko bolj striktna glede tega. Smo sicer za zajtrk in večerjo tudi prakticirali kašice, ki sva jih pripravila z vodo ali mlekom, ampak jih je hitro začel odklanjati. Nas je pa veliko reševal kruh – ni važno kdaj, kje, kolikokrat … Vedno smo se lahko rešili z njim ali s kakšno banano, jogurtom.
Katere sestavine kupujete na poti in kje?
Najraje kupujemo na tržnicah, še toliko bolj, ker jih na potovanjih nikoli ne izpustimo. Tam se da namreč odlično spoznati lokalni utrip življenja ter seveda izbor sestavin, ki se nato znajdejo na naših krožnikih. Poleg tega pa tako zagotovo veš, da so izbrane sestavine sveže. Pa še dogajanje na tržnici je izjemno zanimivo za otroka. Ker se vseh stvari vendarle ne da dobiti na tržnicah, se ustavimo tudi v kakšnih trgovinah – večjih in manjših. Nismo izbirčni, važno, da so in da nakupimo, kar rabimo.
Če se zelenjava in sadje kuhata, ne komplicirava, če pa se je surovo, pa sadje ali olupiva ali zelo dobro opereva z vodo iz plastenke. Dojenčki imajo namreč precej občutljiv želodček in je treba na to vendarle konkretneje popaziti. Ribe nismo sami nikoli pripravljali, meso pa smo kupovali le, če sva ga kuhala tudi za naju, saj se ga v tako majhnih količinah ni dobilo. Smo pa recimo v Turčiji veliko jedli zunaj, tudi v Gruziji, kjer sva za Rena vedno naročevala juhe. Sploh lečina juha v Turčiji mu je šla v slast. Če je v določeni restavraciji ali kje ob poti veliko lokalnih ljudi, se ve, da je hrana dobra in sveža – tam, veva, bo vse ok.
Kaj cenite pri soparniku-mešalniku na poti in doma?
Na poti mi je z uporabo soparnika-mešalnika neprecenljivo predvsem to, da vem, kaj dam Renu jesti – sama kupim sestavine in jih hitro pripravim. Poleg tega pa bi bilo res škoda, da bi jedel narejene kupljene kašice, ko se potepaš po državah, kjer je kakovostne zelenjave v izobilju. Všeč mi je tudi, da rabiš le eno posodo za kuhanje in mešanje, pa še preprosto se opere tudi brez pomivalnega stroja. Časovnik na napravi pa je še ena čudovita rešitev, da jed počaka skuhana in topla, medtem, ko se igramo ali smo še na sprehodu in ne rabimo paziti, da kaj ne povre ali se zažge. Ko je soparjenje končano, se naprava izklopi in te vse skupaj pričaka za mešanje. Preprosto je tudi pakiranje soparnika-mešalnika: mi ga varno shranimo tako, da ga damo na dva dela in zavijemo v brisače ali oblačila. Tako je dobro zaščiten pred morebitnimi udarci prtljage.
Na kaj ste pozorni pri najemu sobe?
Sobe po hotelih imamo vedno privatne in s privatno kopalnico, saj lahko hrano za Rena najenostavneje pripraviva, ko je v sobi tudi umivalnik. Poleg tega se velikokrat izkaže, da je umivalnik praktičen tudi kot pralni stroj za malčkova oblačila. 🙂
Če se potuje v države, ki imajo drugačne vtičnice, je za uporabo soparnika-mešalnika treba s seboj vzeti tudi konverter – a to tako ali tako rabimo že za polnjenje baterije na mobilnem telefonu, fotoaparatu … Imamo pa vedno s seboj tudi rezalno desko, nož za rezanje in žlico, da lahko jed postrgamo iz posodice ter gobico, pomivalni gel in še kuhinjsko krpo, ko se dele naprave umiva in suši. Po Evropi smo vodo za soparjenje točili kar iz pipe, saj voda tako zavre in je ‘varna’.
Česa si se naučila kot mamica-popotnica?
Najbolj pomembno je absolutno to, da ne kompliciraš. Če boš zakompliciral že doma, potem ne boš šel niti na enodnevni izlet, kaj šele na potovanje.
[box size=”large”]Nina Kogej bo svoje izkušnje in nasvete v zvezi z uvajanjem trde hrane, uporabo Aventovega soparnika in mešalnika, ter prehrano na popotovanjih z malim Renom delila na dveh predstavitvenih dogodkih, ki se bosta odvila med 10.30. in 13. uro v Baby centru BTC Ljubljana v soboto, 17. marca, in teden kasneje, v soboto, 24. marca. [/box]
Toplo ste vabljeni starši, ki se srečujete z izzivi uvajanja trde hrane pri malčkih, si želite spoznati ter preizkusiti soparnik in mešalnik Philips Avent in iz prve roke izvedeti, kako je z njim potovati po širnem svetu.
