Prihaja poletje in z njim seveda tudi čas, ko odrasli lahko vzamemo dopust in se končno malce spočijemo. Seveda v družbi naših malčkov, ki prav tako kot mi komaj čakajo nove dogodivščine, priložnosti za raziskovanja in če je le možno, tudi čofotanje po vodi.
A nemalokrat se zgodi, da se za starše pravo, trdo delo začne šele takrat, ko se z dopusta vrnejo domov. Kar naenkrat namreč malčki niso več mirni, pred spanjem imajo neredko celo izbruhe trme ali jeze in se predvsem nekako nočejo »navaditi« na to, da je počitnic konec in da so spet doma, kjer je treba vzpostaviti staro rutino. Ali se temu sploh lahko izognemo? Ključna beseda je – rutina.
Najprej je potrebno poudariti, da otroci po petem letu malce lažje prenašajo spremembe kot malčki, ki so mlajši. Ravno zato se družine z majhnimi otroki odpravljajo na dopust – kot na splošno radi rečemo – na morje.
Proti morju
»Na morje« pomeni, da geografska lokacija dopusta sploh ni tako pomembna, pač pa je pomembno le to, da je vreme toplo in morje slano, po možnosti z ljubkimi plažami s plitko vodo (in morda celo zalivčki), v katerih se lahko otroci igrajo. Tam ostanemo teden dni ali dva, nekateri celo dlje. »Na morju« je tudi veliko laže vzdrževati rutino, kakršno otroci poznajo doma, kot na potovanjih. To pomeni, da ne sme biti možnosti za podaljšan večer, ker »smo pač na morju«.
Od tod izhaja tudi prva napaka, ki jo med dopustom radi naredimo. Odrasli vsaj v večini poznamo svoje meje in vemo, kaj je treba narediti kdaj, ob kateri uri moramo iti spat, da ne bomo zjutraj povsem brez energije, nenaspani in sitni. Vemo, da je potrebno redno jesti in predvsem piti dovolj vode. Otroci se za vse to zanašajo na nas, ker sami tega znanja še nimajo. Hkrati je rutina, kot vedno ponavljava, eden izmed ključnih elementov za to, da se otrok počuti varnega. Potrebuje domačnost okolja (kar pomeni tudi to, da s seboj prinesete najljubšo igračo in odejico, brez katere ne zaspi), ljudi in rutine, da lahko ve, kaj sledi čemu. »Ko mamica reče, da je ura sedem, si umijem zobe in se spravim v pižamo. Temu sledi pravljica za lahko noč in potem ugasnemo luč in zaspimo.«
Nismo doma
Zveni precej preprosto, kajne? Pogosto se izkaže, da sicer ta del rutine nekako na hitro že izpolnimo, ampak potem hitimo ven, ker nas sosedi v kampu čakajo za igro taroka ali kaj podobnega. In mi nismo otroci, mi se še lahko malce zabavamo, nam ni treba spat zgodaj, konec koncev smo na dopustu. Če se tako nenadoma pojavi malo bitje z medvedkom, ki si mane oči in trdi, da ni zaspano, mu je včasih preprosto lažje ugoditi.
Otroci zaslutijo, kdaj njihova rutina ni popolna in dovolj je že samo to, da niso doma. Kaj narediti takrat? Vztrajati. Zagotovo je namreč čez dan veliko dražljajev, ki jih male očke kar srkajo in otroški možgani jih sploh ne uspejo vseh predelati. Zato težje zaspijo in zato je toliko bolj pomembno, da vztrajate pri tem, da zaspijo, jih vsakič znova odpeljete v posteljo. In da to ponavljate kot bi ponavljali zvečer doma – vedoč, da vas naslednji dan čaka služba.
Članek sta napisali Mia Bone in Petra Julia Ujawe, avtorici knjige Zdravilne zgodbice. V njej najdete kar nekaj zgodb, ki pomagajo vzpostavljati in ohranjati rutino ter premagovati težave. Tudi na spletni strani najdete veliko namigov in nasvetov, ki vam bodo pri starševskih zagatah vsekakor v pomoč, lahko pa zastavite tudi vprašanje, ki vas morda tare.
